Po poti Alpe Adria …z Martinom Marktlom

Bil je sanjski dan v zgodnjem poletju, takrat v juniju 2012. Z Astrid sva okoli poldneva prispeva v Milje. Odpravila sva se naravnost do majhnega peščenega zaliva z zibajočimi se čolni, odložila nahrbtnika na pomol in kot čisto prva pohodnika poti Alpe Adria svoje noge potopila v hladen morski pesek. Vključno z nekaj dodatnimi kilometri na območju tromeje med Italijo, Avstrijo in Slovenijo je števec kilometrov kazal natančno 800 kilometrov. Na poti sva bila 44 dni. Skupno. Sem sodijo namreč še 3 dnevi premora.

Minilo je nekaj let od tedaj, ko naju je pritegnilo tiskovno sporočilo o poti Alpe Adria v enem od nemških dnevnih časopisov. Povsem nova pohodniška pot naj bi namreč potekala neposredno mimo naših hišnih vrat! Kot navdušena pohodnika na dolge proge sva bila nemudoma zagreta. Dva večera sva o tem razpravljala – potem je padla odločitev: ko bo sezona mimo (takrat sva namreč ravno v zakup vzela majhno gorsko kočo, ki sva jo upravljala tudi pozimi), se podava na pot, zagotovo.

Vse ostalo je zgodovina. Z založbo Bergverlag Rother sva se dogovorila, da zanje v papirnati obliki pripraviva pohodniški vodič. Založba Bruckmann-Verlag se je podobne idele spomnila za Guida Seyerleja, ki se je skoraj istočasno podal na pot. Med njegovim pohodom skozi avstrijsko Koroško smo se z Guidom uspeli enkrat celo dobiti na skupni večerji. Dejstva, da sva bila midva prva pohodnika, nama Guido ni mogel oporekati, vendarle pa je njegov vodič prej prišel na knjižne police. Nastal je po 800 kilometrih: ena proti ena.

Junija 2013 je sledila slovesna otvoritev poti Alpe Adria. Seveda so bile v tem času vse poti jasno označene, postavljen je bil rezervacijski center, k zamisli pa so pristopili tudi številni drugi partnerji. Poslanstvo je bilo jasno: pot Alpe Adria je ponudba za rekreativne pohodnike, ki jih zanima kultura in želijo svojo dnevno etapo zvečer zaključiti v sproščenem vzdušju. K temu seveda sodi široka ponudba regionalne kulinarike. In – predvsem na južni polovici poti – odlična vinska karta. Bodisi z okrašenimi črkami na ročno izdelanem papirju ali osebno predstavljena s strani Francesca. V vsakem primeru nihče peš ne prečka vinskih goric Collio ali Goriških Brd, ne da bi opazil vinskih trt vzdolž pohodniške poti!

Začela sva povsem zgoraj levo, v najvišjem kotu avstrijske Koroške: zagotovo so že v prazgodovinskem času prvi trgovci hodili po Kleški poti (Glocknerweg), kjer se danes nahaja začetna točka poti Alpe Adria. Na hrbtih so težke vinske sode nosili na sever ter blago, solne čoke in orodje tovorili na jug. Prvo etapo sva z Astrid torej obkljukala – za zlato medaljo pa sva bila vsaj dve stoletji prepozna.

Pri etapah 2 do 21 sva lovoriko morala odstopiti Bricciusu. Tu govorimo namreč o Dancu, ki je pred natančno 1100 letu s stekleničko Jezusove krvi na naše območje prispel iz Konstantinopla preko Slovanskega kraljestva ter ob vznožju Velikega Kleka svoje življenje izgubil v plazu. Tako je kraj Heiligenblut dobil svoje ime – in celoten koroški odsek poti Alpe Adria svojega prvega pohodnika – pa čeprav v nasprotni smeri.

Sedaj nam ostane le še nekaj zadnjih etap po tržaškem krasu. Ali bi morda lahko tukaj izkoristila priložnost? Nikakor ne. Izkopanine v Visoglianu, predelu Sesljana (Sistiana) (etapi 31/32), kažejo, da je tu potekalo živahno življenje že pred petsto tisoč leti. Torej ponovna zmota….

»Caminante no hay camino, se hace camino al andar,« je nekoč ugotovil španski avtor. Ali v prevodu Franza Kafke: »Poti nastanejo tako, da se po njih hodi.« To velja tudi za pot Alpe Adria. Seveda so ljudje že od nekdaj hodili po svojih poteh. Vendar pa do sedaj še nihče ni svoje ‘hoje’ v tej regiji razumel kot čezmejno izkušnjo, ki povezuje regije. Zamisel Alpe Adria kot sestavni del ‘Evrope regij’ obstaja že nekaj stoletij. Poudariti pa moram, da je šele poti Alpe Adria resnično uspelo uveljaviti to ‘blagovno znamko’

In sicer kot prvi.
Informacije o fotografiji: vse fotografije © http://martin.marktl.at