« Back to the blog

Preneham šele, ko sem v cilju.

»Če hočes kaj narediti, naredi, pa fertik. Ne odlašaj, ker ne veš, kdaj te pobere.« Ta preprosta, a povsem jasna misel je, kakor zase pravi, življenjsko vodilo Tonija Wutteja iz Dolnje vasi pri Šmarjeti v Rožu. In tako se je lotil tudi razmeroma svežega pohodniškega izziva, poti Alpe Adria, od vznožja najvišjega avstrijskega vrha Velikega Kleka do jadranske obale po ozemlju treh osrednjih držav alpsko-jadranskega prostora, Avstrije, Slovenije in Italije. Uradni vodnik pot, bolje znani kot Alpe Adria Trail, deli na 37 dnevnih etap po okoli 20 kilometrov. Toni Wutte jo je prehodil v 19 dneh.

toni_wutte6
Toni Wutte pred spomenikom Juliusa Kugyja blizu izvira Soče

Gibanja je dobro vajen. Kot gozdni delavec, kot gorski tekač in kot tekač na smučeh. Kot tekač na smučeh je član avstrijske veteranske reprezentance. Na letošnjem svetovnem prvenstvu v finskem Vuokattiju mu je do bronaste kolajne v kategoriji 55 do 60 let manjkalo le 1,3 sekunde.

Pot Alpe Adria oglašujejo kot pohodništvo po rajskem vrtu. Se vam je razkrila rajskost?
Toni Wutte: Vse najdeš. Smreke pa doline, lepe razglede, rože, vrtove. Sploh na gornjem Koroškem so pri domačijah izredno lepo urejeni vrtovi. Ko se voziš z avtomobilom, tega ne vidiš. Tudi razne soteske svoje čare zares razkrijejo šele, ko skoznje greš peš. Vidiš, kako delajo na kmetijah, v kakšnih strminah kosijo. Tukaj pri nas pa se to delo opušča, ker ljudje očitno raje gredo delat v bližnje tovarne ali v Celovec. Tam morajo ostati in delati ali pa oditi. V Meljski dolini so strmine lepo pokošene. Tudi v Sloveniji se to vidi. Ko pa prideš v Goriška Brda, opaziš prehod v vinogradniško okolje.

toni_wutte4
Kmečka hiša v Meljski dolini

Hoja je gotovo način potovanja, pri katerem je laže navezati stike z ljudmi, ki so na poti ali ki živijo ob poti?
Srečal sem ogromno ljudi, z Mallorce, Francije, Nemčije, med njimi zelo veliko deklet Večina hodi po posameznih etapah, ne pa po celi poti v enem kosu. Seveda navežeš stike z ljudmi. Nekoč me je neki kmet povabil, da bi pri njem cepil les, ker sem mu povedal, da sem gozdni delavec. Tudi pri košnji naj bi pomagal, saj imam sam doma kmetijo in znam delati s koso.

Zakaj ste šli na pot kar sami?
Najprej sem iskal sopotnika, a noben ni mogel, ni imel časa. Potem sem se pa spomnil besed Reinholda Messnerja, da je samo samotna hoja prava hoja, vse drugo je prehitevanje drugega ali tekanje za drugim.

toni_wutte1
Tudi ta rek na Milštatski planini bi lahko bil vodilo poti: „Če želiš občutiti srečo, naj te vodi srce.“

Vseskozi ste telesno aktivni, bi šli lahko na pot, tudi če bi bili manj kondicijsko pripravljeni?
Več časa bi potreboval, ker bi dnevne etape morale biti krajše. 35 do 40 km zame ni nič, jaz cele dneve delam v gozdu. Malo je treba biti navajen, ker tudi na hrbtu nosiš dobrih deset kil. Na dan je treba premagati več ko tisoč višinskih metrov. Če pa na dan opraviš dve etapi, se hitro nabere več ko 2000 višinskih metrov. Največ hoje je po gozdnih poteh. Se pa vsakemu splača, da gre na tako pot. Prej ne veš, če boš zmogel, treba je preizkusiti. Če je bilo kdaj malo teže, sem na to gledal s športnega vidika – preneham šele, ko sem v cilju.

toni_wutte2
Toni Wutte pred vhodom v sotesko Rabisch

Kje ste pa spali?
Na kmetijah, v gostilnah in hotelih, kjer pač ponujajo prenočevanje. Če ga ne dobiš, pa greš naprej. V Tolminu sem moral iti še pet kilometrov dalje, ker je ravno tedaj tam bil velik rokerski festival. Za prenočišče je treba računati od 25 do 45 evrov za prenočišče, z vsemi stroški pa 70 do 80 evrov na dan, da kaj dobrega poješ in popiješ. Zato tudi nisem nič shujšal, saj se reče, da je to pohodništvo po rajskem vrtu. Jesti moraš tisto, kar je posebno za posamezni kraj.

MichaelRauschendorfer_KaerntenWerbung_Palatschinken
Palačinke v Alexandrovi koči so bile odlične

Četudi ste sami šli na pot, pa ste imeli vseeno pomočnico.
Dvakrat mi je moja žena Marta pripeljala oblekam da sem jih lahko zamenjal. Drugače pa sem bil sam.

Kako je bilo z orientacijo in markacijami?
Jaz se po navadi orientiram po soncu in le malo gledam na zemljevidi. Se mi pa je pri Lipici na Krasu zgodilo, da sem povsem zabredel. Ni pa to bila moja napaka, temveč je nekdo tablico obrnil in je puščica kazala na drugo stran. In sem šel pet kilometrov na napačno smer. Nekajkrat sem malo zgrešil pot, ker lahko hitro kaj spregledaš, a ni bilo hudega. V glavnem je pot označena tako, da se ne moreš zgubiti. Če se, se pa hitro znajdeš.

toni_wutte3
Zgleden opis poti v Goriških Brdih

Kaj je na taki poti bistveno?
Pomembna je obutev. Toda ne gojzarji, temveč treking čevlji. Pa navajen je treba biti na čevelj. Tudi vetrovka in dežnik sta nujna, saj je te lahko poleti hitro ujame ploha. Jed in pijačo lahko na poti kupiš v trgovinah, vodo pa sem povsod pil iz vrelcev. S seboj nisem nosil več ko litra in pol vode.

Kaj vam je pot dala, kaj vam bo ostalo?
Veliko stvari sem videl, ki jih nikoli več ne bom. Spoznal sem svet, ki mi je bil doslej neznan, kakor so Goriška Brda. Bi pa bilo zanimivo še enkrat iti v obratni smeri, od morja proti goram. Pa vigredi, ko vse cveti.

toni_wutte5
Izjemen pogled na Julijske Alpe pri Kranjski Gori